NAJVEČJI ČAR PRI DIRIGIRANJU JE ZAVEDANJE SVOJE MOČI V TRENUTKU SAMEM IN NJEGOVI MINLJIVOSTI

Živa Ploj Peršuh, ki vedno znova preseneča s svežino, muzikalno prepričljivostjo, izjemno nadarjenostjo ter znanjem, je dirigentka s širokim simfoničnim in opernim repertoarjem, ki rada vodi žanrsko raznolike projekte. Pohvali se lahko, da je bila prva ženska za dirigentskim pultom SNG Opere in baleta Ljubljana. Trdno verjame v pomen prenašanja umetniškega znanja in veščin mladim, še posebej na področju klasične glasbe. Ob tem je Živa tudi humanitarka. Z možem Tomom sta pred grozotami vojne v Ukrajini rešila več kot 140 mladih glasbenikov, med njimi člane Mladinskega orkestra Ukrajine. Z neutrudnim angažmajem jim v Sloveniji nista našla le varnega zavetja, ampak omogočila tudi nadaljnji razvoj in delo na glasbenem področju ter integracijo. Biti dirigentka je za žensko precej nenavaden poklic, kako ste se odločili za to pot? Biti dirigentka je poklic, ki si ga ne izbereš. Bolj poklic izbere tebe. Očitno je stanje na odru moja iztočnica – hkrati tako strašljiva in mamljiva. Ženske v dirigentskem poklicu danes niso več izjema – enako kot tudi ženske na drugih vodilnih položajih ne. Prednost žensk vidim v vztrajnosti in tankočutnosti do težav, ki se pojavljajo in jih znamo z izjemno spretnostjo razvozlati ter ob tem nikoli ne obupamo. Predvidevam, da izhajate iz glasbene družine? Drži, moja mama je glasbenica, profesionalna čelistka, nekoč zaposlena v mariborski operi. Oče je ljubiteljski glasbenik, ki obožuje petje in ljudske pesmi. Pri nas so torej že od nekdaj močno izražene glasbene korenine in ljubezen do različnih žanrov. Ker nekoč ni bilo varušk, sem mamo redno spremljala na vaje, kar je izredno obogatilo moje otroštvo. Hkrati z glasbo pa me je zanimalo še veliko drugih stvari: šport, gimnastika, ki sem jo vztrajno trenirala, ples, naravovarstvo, ljubezen do živali… Na koncu je zmagala glasba, ki daje neskončne možnosti kreacije. Zahteva sodelovanje ekipe, zato tudi diplomacije ne manjka. Prepričati je treba ljudi, da je tvoja izbira prava. To so poteze, ki so podobne managerskim prijemom. Katere veščine je treba imeti, da postaneš dober dirigent? Izjemno lucidnost, potrpežljivost, sposobnost ljudi vpeljati na skupni imenovalec in razumevanje oziroma znanje, da umetnino lahko predstaviš v najboljši možni luči. V dirigiranju, ki je poustvarjanje umetnine, je največji čar zavedanje svoje moči v trenutku samem in njegovi minljivosti. Dirigent je povsem primerljiv z direktorjem, izoblikujejo ga znanje, izkušnje in tisti povezovalni X-faktor, ki ga ima vsak uspešen vodja. Pohvalite se lahko tudi z izjemnim znanjem in dragocenimi mednarodnimi povezavami, saj ste študirali tudi v tujini. Res je, študirala sem v Nemčiji, in to odpira drugačne poglede, možnosti in predvsem veliko poznanstev. Že od leta 2009 soustvarjam programe z veliko mednarodnimi partnerji in podporo EU-sredstev. V umetnosti pa se moramo zavedati, da ni mogoče primerjati okolij, kot je nemško, s slovenskim. Družbeni razvoj je imel popolnoma različne poti in umetnost ima v družbi čisto drugačen status. Ko samo pogledamo sodelovanje gospodarstva s kulturo, vidimo, da vsi najuspešnejši CEO obiskujejo koncerte in operne predstave ter se o tem tudi izobražujejo, predvsem pa dolgoročno partnersko sodelujejo pri kulturnih projektih. V Nemčiji kljub razprodanim nogometnim stadionom kulturne institucije še vedno prodajo več vstopnic kot nogometni klubi. V Sloveniji počasi razvijamo svoj model, čeprav imamo v športu in tudi kulturi izjemno število perspektivnih umetnikov v svetovnem merilu na vseh področjih. Poglejte samo »naše« tri Berlinske filharmonike Pravite, daje dirigentska palica orodje spoštovanja, ki kot podaljšek roke omogoča nadzor in komunikacijo nad orkestrom, hkrati pa mnoge detajle lažje in tudi hoteno nakažete z roko. Kako bi definirali svoj slog dirigiranja? Večkrat slišim, da dirigiram umirjeno in elegantno. Da izražam popoln nadzor brez živčnih potez. Drža odraža samozavest in nadzor. Brez pritiska na kogarkoli. Sama rada uporabljam tehniko, ki sem seje naučila v Mannheimu. Izhaja iz stare šole, po kateri je vsaka gesta premišljena in ima svoj namen. Kako pomembna pa je pri dirigiranju obleka? Jo razumete kot neke vrste uniformo? Ali kdaj dirigirate v krilu? Obstaja dolga tradicija nenapisanih pravil oblačenja, vendar je bila v našem poklicu narejena samo za moške. Oblečena sem v slogu programa, ki ga dirigiram. Večinoma nosim hlače. Včasih je namreč treba stati z razkrečenimi nogami, poiskati ravnotežje pri kakšnih hitrih in močnih zamahih in v krilu to ne bi bilo videti dobro pred množico. Seveda je moja obleka neke vrste uniforma, tudi izraz drže, ki jo želim predstaviti. Osnovna oprema vsakega dirigenta je frak, pri čemer si ženske lahko privoščimo določene prilagoditve – bolj tajliran kroj, recimo. Opažam, da frak tudi pri moških vse pogosteje nadomešča bolj sproščena obleka. Lahko tudi samo srajca. Pravite, da trdno verjamete v pomembnost prenašanja umetniškega znanja in spretnosti mladim, zlasti klasične glasbe vseh obdobij in žanrov. Zakaj se vam zdi to tako pomembno? Prenos znanja v vseh odtenkih je najbolj smiseln ob praktičnih primerih oziroma obrazložitvah teorije s praktičnim prikazom različnih možnosti. Znanje je treba razgrinjati, ga širiti, oplajati z dialogom, znova in znova preizkušati tradicionalna pravila, o katerih je treba debatirati, jih preizkušati in seveda tudi zavestno prelomiti. To se mi zdi ključno – podobno kot pri obrtniških znanjih. Šele ko znanje tako rekoč »sedi«, se lahko začne umetnost. Poglejmo primere iz zgodovine vedno so obstajali skladatelji, glasbeniki, ki so iskali službo, navdih in možnosti na različnih mestih. Tam so dobili vpogled in možnost primerjave, premišljevanja ter sodelovanja v drugih okvirjih. Sama menim, da je po navdih treba iti drugam, izmenjati mnenja, živeti ali študirati v tujini, opazovati naše razmere z distance in se potem vrniti. Ne le na glasbenem področju, tudi na gospodarskem, družbenem in političnem. Odveč je strah, da bomo s tem izgubili svojo slovensko bit. Kvečjemu jo bomo obogatili. Z dodatnim znanjem jo oplajamo. Pomembno se mi tudi zdi, da mladim zares pokažemo uporabnost znanja, ki ga pridobijo v šoli – in to na različnih ravneh in v različnih žanrih. Da bi lahko prosperirali na svoji izbrani življenjski poti glasbenika, morajo tudi sprejeti dejstvo, da ne bodo vsi solisti. Lahko pa delujejo drugače, polje umetnosti je široko odprto, nekdo mora le spodbuditi njihov pogled v več smeri. Od nekdaj ste bili vizionarski: še pred koncem študija ste v Sloveniji ustanovili svoj simfonični in komorni orkester Festine, kije poklicne glasbenike povezal s študenti in omogočil, da so mladim podajali svoje izkušnje iz profesionalnega glasbenega življenja in jih usmerjali pri igranju sodobne glasbe. Med študijem v tujini sem tudi sama izkusila številne podobne sinergije. V naši glasbeni pokrajini je to takrat manjkalo. Seveda sem najprej dobila odgovore, da imamo dovolj simfoničnih in komornih orkestrov. Kljub temu sem vztrajala na več ravneh in vesela sem, da so moji različni vpeljani projekti sinergije tako uspešni, da jih zdaj uporabljajo tudi druge institucije, saj je potreba po tem še vedno velika. Pri snovanju programov za mlade je treba čutiti okolje, v katerem živiš, da jim lahko ponudiš relevantne vsebine in znanja, ki jim bodo pomagali pri razvoju kariere. Družba se hitro spreminja in od umetnikov zahteva enako. Kakšen pa je interes mladih za klasično glasbo? Interes je ogromen! Sploh če pogledamo glasbeno šolstvo in imamo vsako leto več kot 22 tisoč mladih, ki ga obiskujejo. Ta tranzicija pa se ne prenese na poslušalstvo oziroma publiko v enaki meri. Vsi žanri še vedno obstajajo, mladi ustvarjajo in želijo ustvarjati – tudi klasično glasbo. Osnovnošolski ravnatelji glasbenih šol povedo, da je interes večji od možnosti vpisa. Z glasbo otroci dobijo veliko znanja za življenje pa tudi vrednote, toleranco, spoštovanje različnosti in odprtost za dialog. Ste osrednja osebnost, ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega nacionalnega mladinskega orkestra, Mednarodnega orkestra Ljubljana ter Evropskega kariernega centra za umetnike Triple Bridge. Kako vam uspe usklajevati vse te vloge in biti pri tem odlični? Od leta 2008 se aktivno ukvarjam z napredovanjem mladih glasbenikov in jih vključujem v zasedbe in projekte, ki jim omogočajo boljše karierno napredovanje. Evropski karierni center za umetnike je kot platforma namenjen prenosu znanj na mednarodni ravni in se ukvarja z mladimi profesionalnimi glasbeniki, ki so tik pred diplomo ali pa so že končali šolanje ter so na trgu. V kariernem centru se enako trudimo dajati znanja o umetnosti in tudi managementu ter marketingu. Vključujemo jih v razne aktivnosti in karierne delavnice, orkestrsko akademijo, mojstrske tečaje, da dobijo občutek za vse možnosti v profesionalnem svetu. Delujemo povezovalno in medsektorsko. Že od leta 2012 tuje institucije poznajo in uporabljajo možnosti za pošiljanje svojih študentov k nam. To imenujemo Orkestrska akademija. Deluje tako, da mlade z razpisom sprejmemo v orkester in jim omogočimo igranje v simulirano profesionalnem orkestru. Rezultat te akademije je Ljubljana International Orchestra – Mednarodni orkester Ljubljana, ki tradicionalno nastopa na Ljubljana festivalu in gostuje v tujini. Od marca vodim tudi projekt Musič for the future, kjer dokazujemo, da je z glasbo in zaradi nje mogoče marsikaj – v našem primeru evakuacija in integracija mladih glasbenikov iz Ukrajine. Najbolj ponosna sem na Slovenski mladinski orkester, ki daje izjemne rezultate in zdaj išče podporo ter si utrjuje prostor v družbi. Izvrstni mladi slovenski glasbeniki si to gotovo zaslužijo. Takoj ob začetku vojne v Ukrajini ste se z možem Tomom Peršuhom odločili iz Ukrajine evakuirati mlade glasbenike, odtlej vaša razširjena družina šteje okoli 140 članov. Dejali ste, da je vaša prioriteta, da bi tem umetnikom s svojim znanjem in izkušnjami zagotovili jezikovno, šolsko in glasbeno bogato okolje ter jih integrirali kot mlade umetnike, ne kot begunce. Vsi smo – tudi na državni ravni – padli v te vojne razmere in v naši organizaciji smo bili prvi, ki smo v Slovenijo pripeljali tako veliko skupino s ciljem, da jo integriramo. Grozno je bilo gledati mlade ljudi, podobne mladim pri nas, s katerimi se ukvarjamo, kako prestrašeni so in kako trpijo. Bolelo meje kot mamo. Akcija je bila za vse velik izziv, sploh zato, ker smo sicer glasbena organizacija. V trenutku pa smo se povezali in postali tudi humanitarna. Bilo je naporno, napeto, a danes lahko z zadovoljstvom in ponosom gledam na to, kar nam je uspelo. Pri evakuaciji je najbolj pomembno ponuditi možnost integracije. Vsem smo uredili dokumente, prejemajo nadomestilo, vsi so v šolah – osnovnih, tudi glasbenih, na akademiji in živijo v dijaških domovih ter stanovanjih. Izkazalo seje, da interesne skupine najbolje razumejo osebe z enakimi interesi. Tako mi kot glasbena družina najbolje razumemo kolege glasbenike iz Ukrajine. Velikega odziva je bil deležen tudi dobrodelni koncert mladih glasbenikov iz Ukrajine v Cankarjevem domu, združenih s Slovenskim mladinskim orkestrom in visoko karatnim gostom Gidonom Kremerjem, enim najboljših violinistov ta čas. Kako vam je to uspelo? V noči s 6. na 7. marec so v Ljubljano prispeli mladi glasbeniki, potem ko smo jih z avtobusoma pobrali v mestu Čop. Za njimi je bilo že dva dni in pol dolgo potovanje. Osmega marca so že tri glasbenice stale na odru in igrale na koncertu, ki gaje naša nacionalna televizija organizirala za Ukrajino. To je bil prvi glasbeni nastop v naši organizaciji. Do konca julija smo jih organizirali še 32, nato pa nastopili še na Blejskem forumu. Zelo smo se angažirali, da bi glasbeniki imeli nastope, koncerte – da bi jih dnevno aktivirali in uredili njihova življenja. Apel za mir so nosili z glasbo. Seveda je bil posebnega odmeva deležen koncert z Gidonom Kremerjem, ki smo ga izpeljali skupaj z Unicefom. Z gospodom Kremerjem smo preprosto navezali stik, mu razložili projekt in takoj je izrazil podporo ter nastopil z nami na odru. Takrat je imel vaje na Madžarskem, vendar si je vzel čas in prišel v Ljubljano. Glede na svoj dobrodelni angažma me seveda zanima, kako gledate na delovanje in razvoj Managerskega koncerta? Že nekaj časa spremljam delo gospoda Sibinčiča, saj me tudi s profesionalnega stališča zanima, kdo so mladi nadarjeni glasbeniki po njegovem izboru, ki jih je dobro podpreti, in kakšen je njegov uvid v glasbeno krajino pri nas. Njegovo delo, podpora mladim, je neprecenljivo. Obiskovanje slovenskih podjetij in spodbujanje, da financirajo umetnost, sta velik angažma in trdo delo, zato sem mu hvaležna, da se tako neutrudno bori za mlade glasbenike. Četudi za marsikoga vaš poklic deluje romantično, saj ste ves čas obdani z glasbo, me zanima, kakšen je vaš odnos do glasbe v prostem času. Znate tudi sproščeno uživati v poslušanju ali takrat preferirate tišino? Kadar ne vadim ali ne vadi moj sin, je pri nas tišina. Morda se sliši kakšna tišja podlaga jazza ali klasike. Sama imam v prostem času najraje tišino, sprostim pa se ob zvokih iz narave. Rada sem ob morju ali v gozdu, kjer ni drugih impulzov. Glasba me pač vedno potegne v analitično poslušanje. Kaj pa najraje počnete, ko imate prosti čas, kaj si privoščite za sprostitev, imate kakšne hobije? Neizmerno uživam v naravi. Če le lahko, grem vsak dan na sprehod na Ljubljanski grad. Naša življenja so tako organizirana, z natančno odmerjenim urnikom in časom, da me najbolj razveselijo prav nenačrtovana, spontana druženja s prijatelji. Ste svoj glasbeni talent morda prenesli tudi na svojega sina? Moj osemletni sin je zelo radoveden. Hodi v glasbeno šolo, pridno vadi tehniko, vendar najraje zvočno raziskuje inštrument, improvizira. Igra klavir in kitaro. Bomo videli… Kaj menite, da je vaše življenjsko poslanstvo? Svoje poslanstvo vidim v povezovanju in širjenju uvida v to, kaj je v glasbi mogoče doseči z malo sredstvi. Pa tudi v tem, da s svojim delom pokažem in dokažem, kako je odlično zasnovana kulturna krajina, ne le glasbena, ogledalo države. Moje poslanstvo je tudi, da mlade, ki so zase mislili, da nimajo dovolj močnega glasu na polju glasbene umetnosti, prepričam o nasprotnem. Zato me bo veselilo, če nam bo skupaj z Managerskim koncertom in gospodom Sibinčičem uspelo prepričati tudi čim več managerjev, da so mladi umetniki glasniki naše prihodnosti. Prav sposobnost povezovanja vidim kot enega svojih glavnih adutov v ustvarjanju z velikimi ansambli. V tem je moja moč.