Ruska igralka in režiserka v Sloveniji prostovoljno pomaga avtistični najstnici iz Ukrajine

Vojna v Ukrajini je povzročila množični begunski in migrantski val v Evropi. V upanju na boljši jutri je marca v Slovenijo prišla Natalia Chernoi s 17-letnima dvojčicama Sofio in Vladano. Da jih je pot zanesla ravno na naša tla, ima zaslugo Slovenski mladinski orkester, ki je pomagal evakuirati tako mlade glasbenike iz Mladinskega simfoničnega orkestra Ukrajine, v katerem igra Sofia, kot tudi njihove spremljevalce. Glasbenica se je do zdaj uspešno integrirala v slovensko družbo in obiskuje ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet, medtem ko Vladani in mami pomagata prostovoljki iz Slovenske filantropije.

Nevladna humanitarna organizacija Slovenska filantropija se že trideset let trudi izboljšati situacijo družinam in mladim odraslim, ki so iz različnih razlogov morali zapustiti svojo državo, posameznikom, ki čakajo na združitev s svojimi družinami, kot tudi mladoletnikom brez spremstva. Prostovoljci in mentorji jim pomagajo med drugim pri učenju slovenskega jezika, spoznavanju naše države, izobraževalnega sistema, vključevanju v družbo. Z Vladano, ki ima motnje v duševnem razvoju in avtizem, se od septembra tedensko druži Rusinja Inga Aleinikova. Javila se je na oglas filantropije, da iščejo mentorja mladim migrantom, in bila izbrana med številnimi kandidati.

Tako je dvojica v dveh mesecih postala uspešen tim. Inga Aleinikova se je namreč v vlogi mentorice izkazala. “Vladana v pol letih bivanja v Sloveniji skorajda ni spregovorila ne z mano ne s svojo sestro niti besede. Precej časa je prečepela pri računalniku in se je še bolj zaprla vase kot prej, ko smo živeli v Ukrajini. Poleg tega je bila agresivna, zgodilo se je tudi, da je koga ugriznila v roko. Zdaj celo na katero vprašanje odgovori, čeprav le z eno besedo, in je tudi veliko bolj umirjena,” nam je z zadovoljstvom povedala Natalia Chernoi.

Aleinikova je njenim besedam pritrdila in dodala: “Če me je Vladana prej ugriznila, me zdaj objema. Je veliko bolj umirjena in zna kontrolirati svojo jezo s pomočjo dihalne tehnike. Napredovala je tudi pri branju in risanju. Več ima tudi koncentracije pri določeni dejavnosti.” Natalia Chernoi ima končno nekaj trenutkov zase, saj čas, ki ga Vladana preživi z mentorico, izkoristi za učenje slovenskega jezika. Tu ji je v pomoč prostovoljka Diana. Poleg tega obiskuje tako imenovani ženski klub v okviru Slovenske filantropije, kjer z Ukrajinkami debatira o izbranih temah.

Od Bližnjega vzhoda do Južne Amerike

Leta 2021 je bilo v programe Slovenske filantropije vključenih 1249 migrantov in beguncev. Na mesec se jih v povprečju vključi 300. Glavnina njihovih uporabnikov so družine in posamezniki z Bližnjega vzhoda, migranti iz Afrike, z Daljnega vzhoda, iz Južne Amerike, evropskih držav, Ukrajine in Rusije. Zaposleni, prostovoljci in mentorji posameznikom in skupinam migrantov različnih statusov (kot so prosilci za mednarodno zaščito in osebe s priznano mednarodno zaščito, otroci brez spremstva, nedokumentirani migranti in drugi migranti) nudijo svetovanje, informiranje, psihosocialno in psihoterapevtsko pomoč ter zagovorništvo.

Enostavnejša integracija

Na drugi strani je zelo zadovoljna tudi Aleinikova, ki ji uspešno delo s sedemnajstletnico veliko pomeni in je dokaz, da je možno v življenju premagati več ovir, od političnih, jezikovnih, poklicnih in še katerih, če ima posameznik voljo in ustrezno znanje. V Moskvi je 39-letna Inga Aleinikova diplomirala iz gledališke igre in režije otroških predstav ter sodelovala z različnimi gledališkimi hišami in tudi učenci s posebnimi potrebami. Ko letos ni bilo videti konca ruske agresije, se je maja odločila, da se bo s hčerkama preselila v Slovenijo. Naša država jo je očarala z naravnimi lepotami in majhnostjo v primerjavi z mogočno Rusijo. “Občutek imam, da je za tujce tukaj integracija enostavnejša,” meni igralka in režiserka. Mož, ki je glasbenik in skladatelj, se ji bo pridružil prihodnji mesec.

Inga Aleinikova se je vpisala v poklicni tečaj predšolske vzgoje na ljubljanski zasebni šoli, a se namerava prepisati na primorsko pedagoško fakulteto, smer inkluzivna pedagogika. V prihodnosti želi namreč v Sloveniji ustanoviti center za otroke s posebnimi potrebami, kjer bi aktivno preživljali prosti čas, predvsem pa se veliko igrali. Do takrat pa bo med drugim poleg mentoriranja Vladane občasno ustvarjala otroške igre za otroke, ki so nastanjeni v Nastanitvenem centru Logatec, in se, tokrat v vlogi mentoriranke, učila slovenščine.

Poučuje jo Viktor Kollar, ki je na filantropiji koordinator prostovoljcev. V programe Slovenske filantropije je vključenih 280 prostovoljcev, ki delajo v programu migracije, nad njimi bedi sogovornik. Med prostovoljci so dijaki, študenti, poslovneži, upokojenci. “Ne morem izluščiti nekega tipičnega profila prostovoljca,” pravi Kollar in še doda, da so med njimi tudi brezposelni, ki se za ta korak odločijo, ker dobijo dodatek v višini stotih evrov kot aktivni iskalci službe. Vendar ta osnovni nagib sčasoma ni več v ospredju, temveč vstopata empatija in želja nekomu pomagati. S prostovoljcem podpišejo prostovoljski dogovor za delo za eno leto. Pri mentorskih parih – kjer mentor nudi večji nabor pomoči v primerjavi s prostovoljcem – pa vsaj za eno šolsko leto. V obeh primerih se družijo po dve šolski uri na teden. Velikokrat mentor postane vzornik mentorirancu in zgodi se, da so otroci v tem paru tudi po več let. Najmlajša prostovoljka je štirinajstletnica iz Ukrajine, ki pomaga štirim vrstnikom, najstarejša gospa pa šteje zavidljivih 80 let.

Ob tem sogovornik izpostavi še, da je zelo veliko povpraševanje za učenje slovenščine. “Nimamo toliko prostovoljcev, kot imamo potreb po učenju našega jezika. Verjetno nikoli ne bomo zagotovili toliko neformalnih tečajev za skupine in posameznike, kot bi si jih želeli. Z večjim prihodom mladih pa se povečuje tudi povpraševanje po učni pomoči.” Zato na tem mestu ne bo odveč poziv tistim, ki so pripravljeni poučevati. Treba si je le vzeti čas devetdeset minut na teden. “Če ta čas prezrcalimo na celo leto, je to 78 ur ali dobri trije dnevi. Če imaš na voljo tri dni na leto, ki bi jih lahko posvetil nekomu, je to dovolj, da mu spremeniš svet,” zaključi svojo misel Viktor Kollar.