Medij: Dnevnik.si
Avtorji: Gregor Pompe
Datum: Tor., 29. aug. 2023
Povezava: https://www.dnevnik.si/1043031198/kultura/glasba/kritika-pompe-razpoka-v-glasu
UTE LEMPER
#kritika Pompe: Razpoka v glasuNemška pevka Ute Lemper je postala svetovna zvezda v drugi polovici osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let. Takrat sem postal pozoren nanjo, še posebej zato, ker so agenti kmalu spoznali, da je mogoče tržiti njeno »vmesno« pozicijo, fleksibilnost, da hitro prestopa med žanri, da lahko navdušuje z lažjo glasbo (pop, muzikal), a da se lahko s svojo ekspresivnostjo hitro približa tudi glasbi nove stvarnosti, torej predvsem Weillovim songom, šansonu, da ni samo pevka, plesalka, gledališka performerka, temveč tudi subtilna bralka/pripovedovalka.
S plošč, ki sem si jih tisti čas nabavil, pa nekako vsega tega zares nisem začutil – bila je tipična sposobnost barvanja glasu, vendar je bila vedno precej odmerjena, tako da je bila ekspresivnost zadržana, nikoli ekscesno izstopajoča, glas pa se je zdel po svojih osnovnih predispozicijah celo neizstopajoč. Prepričan sem bil, da torej pevkin čar počiva v njeni odrski karizmatičnosti, v nekakšni poroki telesa in glasu.
[…]
Nemška pevka Ute Lemper je postala svetovna zvezda v drugi polovici osemdesetih in prvi polovici devetdesetih let. (Foto: Festival Ljubljana)
Vse to se je dalo preveriti na tokratnem koncertu na Ljubljana Festivalu (Ute Lemper sicer v Ljubljano ni prišla prvič). Toda tokratni odtis je pustil vendarle drugačen občutek kot plošče, posnete pred tremi desetletji. Razpoka v glasu Ute Lemper je zdaj vendarle občutno večja. Če je bilo mogoče v devetdesetih slednjo razumeti kot prestop v ekspresijo, nagnjenje proti čisto človeškemu, je zdaj izrazito barvno prestopanje med registri že mogoče razumeti kot utrujenost glasu, tudi kak manj ljub poudarjen vibrato. V srednjih legah, v ozkih ambitusih lahko njen glas še zazveni privlačno, v pritajenosti tudi vsebinsko polno, čutno-čustveno, toda takoj, ko se odpre višjim legam in tudi dramatični razboritosti – in tjakaj želi pevkina osebnost seči pogosto – postane preveč raskav in hripavo zategnjen. Seveda je mogoče tak registrski prestop tolmačiti tudi kot izrazito interpretativno noto, kot upor, družbeno kritiko, nekakšno kabaretistično pozo in pevka je s svojim sporedom, še posebej v prvem delu, skušala igrati prav na to vsebinsko nato. Ravno v tem, v neprisiljenem povezovanju posameznih songov, v katerem je odpirala vpogled v čas weimarske republike in deloma tudi na Broadway, se je izkazala kot najmočnejša, sposobna povezovati sedanji aktualni trenutek s težkimi izkušnjami preteklosti. Toda sčasoma, ko se je Weill postavil ob Ebba, Piazzollo in Brela – torej vendarle precej raznolike avtorje – so zveneli interpretativni nastavki vendarle vse preveč podobno in odvisni od osnovnih specifik in kondicije pevkinega glasu. Ute Lemper se je občinstvu res razkošno razdajala – v celoti je koncert trajal skoraj tri ure –, a morda bi krajši spored, še posebej osrediščenje na Weilla, kjer je mogoče glasovne nečistoče spretno vsebinsko instrumentalizirati, prinesel celo več vokalno-glasbenih užitkov.
Pevko je spremljal Slovenski mladinski orkester, ki ni imel zavidljive naloge – redko je prihajal v ospredje, a moral potrpežljivo čakati na svoje vstope in ritmično natančnost. Predstavil se je z Bernsteinovimi Tremi plesnimi epizodami iz muzikala On the Town, kjer bi morda taktirka Žive Ploj Peršuh lahko narekovala bolj poletne tempe. Dodaten problem je predstavljala ozvočenost, ki je, kot ponavadi, razkrivala v zvenu orkestra več težav, kot bi jih sicer zaznalo uho. Sicer je bila spremljava večinoma solidna, mestoma negotova v začetnih tempih. x
***
GLASBA
Ute Lemper (glas), Slovenski mladinski orkester, Živa Ploj Peršuh (dirigentka)
Festival Ljubljana, Ljubljana, Križanke
3/5
***
Ravno v tem, v neprisiljenem povezovanju posameznih songov, v katerem je odpirala vpogled v čas weimarske republike in deloma tudi na Broadway, se je izkazala kot najmočnejša, sposobna povezovati sedanji aktualni trenutek s težkimi izkušnjami preteklosti.
***
Pevko je spremljal Slovenski mladinski orkester, ki ni imel zavidljive naloge – redko je prihajal v ospredje, a moral potrpežljivo čakati na svoje vstope in ritmično natančnost.
