Slovenski mladinski orkester s filmsko glasbo

Mlade glasbenike podpirajo vsi festivali, ne glede na kasnejšo individualno usodo slehernega posameznika. Običajno podpirajo študente starejših letnikov akademij ali že diplomante. Odločitev nekoga pri trinajstih letih najbrž ni enaka njegovemu vstopu na srednjo šolo ter maturo tam in akademijo, saj celo diplomanti pogosto ne najdejo službe in ne vedo kam bi šli.

Glasbena vzgoja in delo v tem orkestru pa mora vendarle temeljiti na profesionalizmu, kot da bodo vsi dosmrtni profesionalni glasbeniki. Potrebna je animacija, spodbuja, vzor, veselje, pa tudi preprosta ljubezen do klasične glasbe.

Na ponedeljkovem koncertu posvečenem Franku Zappi smo videli izpisan njegov rek: Glasba je edina religija, ki prinaša dobrine. Te pa so odvisne tako od življenjskega kot umetniškega nazora. Če dobivajo močne vzornike in vzore, bo za mlade glasbenike pot naprej veliko lažja.

Vsakoletni koncert in polno občinstva je lepa spodbuda. Na koncertu smo slišali zelo pester program.

Ameriški skladatelj, pianist in dirigent Scott Bradley (1891–1977) je znan po glasbi risank Metro-Goldwyn-Mayer (MGM), najbolj po mački in miški Tom in Jerry (Hanna-Barbera v obdobju 1940–1958). Bil je akademsko izobražen skladatelj in pianist, ki je po tem, ko je MGM leta 1937 ustanovil studio za risanke, delal za njih vse do zaprtja leta 1957. Njegov slog je do konca 40. let 20. stoletja postal izviren in zapleten, uporabljal je dvanajsttonsko tehniko po Arnoldu Schönbergu ter ustvarjal pod vplivi Bartóka, Stravinskega in Hindemitha. (Iz programa Metke Sulič).

Takoj smo poslušči tehnično zahtevno kompozicijo kot ilustracijo vsakršnih predvsem gibalnih sprememb znanih likov iz omenjenih risank, ki jih krasijo ali opredeljujejo posebne mini zgodbe, prizori, bliskoviti pospeški, umiki, zadržki, premisleki, ugotavljanji najboljše situacije… Mačka in miš sta v njunem odnosu nepredvidljiva, taka pa je tudi glasba. Kot njen aranžer je v programu naveden Peter Tovornik.

Hrestač je pravljični balet, ki ga je napisal in orkestriral Peter Iljič Čajkovski (1840–1893). Enega najbolj priljubljenih baletov vseh časov običajno izvajajo za božični in novoletni čas. Cvetlični valček je iz drugega dejanja in zaključuje Divertimento, ki je nekakšen eksotični sprehod okoli sveta in skozi različne kulture. Je priljubljena skladba v filmski industriji, po baletu je bilo posnetih tudi več filmov. (Iz programa).

Težko bo se strinjal, da je to kakšna filmska glasba, zato bi bila prijetnejša podoba sam izbor znanih prizorov, ki naredijo bolj celovit glasbeni vtis.

Pietro Mascagni (1863–1945) je za veristično opero enodejanko Cavalleria rusticana (Kmečka čast) prejel prvo nagrado. Strastna tragedija o brezglavi zaljubljenosti, prevarah in maščevanju se dogaja v sicilijanski vasici na veliko noč. Pastoralni prizori dajejo operi poseben čar. Srce parajoči Intermezzo je najbolj znan odlomek opere in se pojavi med zadnjimi prizori filmske trilogije Boter, ko v navzkrižnem streljanju na stopnicah gledališča po nesreči ubijejo ljubljeno hčerko zloglasnega mafijca. (Iz programa).

Intermezzo prav tako ni filmska glasba, je pa Cavalleria rusticana kot opera uporabljena v velikem delu tretjega dela Botra, saj se dogaja v operi, kjer na odru poslušamo nastopajočega solista in zbor z določenimi simbolnimi pomeni, od Kristusa do blasfemije.

V izvedbi bi pričakoval večjo globino doživljanja, po drugi strani pa mladi težje občutijo v bistvu kar psihoanalitsko funkcijo glasbe in njeno napoved tragičnega konca nekega junaka, tako v operi, medtem ko gre v filmu za streljanje s smrtnim izidom za mladenko, hčerko.

Intermezzo vsi radi izvajajo, a le redki poglobljeno, tragično. Odvisno je od dirigenta.

Lauri Porra (1977) je skladbo z naslovom Entropia napisal leta 2015. Skladatelj ga je s Lahti Symphony Orchestra (Simfoničnim orkestrom Lahti) premierno izvedel na odprtju sezone ob 150. obletnici Jeana Sibeliusa. Skoraj 28-minutni koncert za električni bas in orkester sestavljajo štirje stavki. V njem združuje sloge od rocka in jazza do klasične, elektronske in filmske glasbe. Zvok električne kitare spoji z orkestrskim; zvočni spekter rock glasbila dopolni z orkestrskim, ki ju uravnoteženo zlije v eno. (Iz programa).

Uvrstitev tega finskega skladatelja naj bi popestrila koncertni večer, ko je predviden kak znan ali manj znan gost. Tu nastane vprašanje, ali je ta glasba mladim glasbenikom blizu, jo hitro dojamejo in sprejmejo, saj je potrebna širša študijska priprava, pri kateri resda lahko sodeluje sam skladatelj in solist, a ni bilo videti, da bi bila celota nujen pogoj koncerta, prej bi pomislil, da je bila ta točka predimenzionirana, še posebej, ker to ni filmska glasba ter je v celoti odstopala od programskega koncepta koncerta. Ne vem, kaj je zadaj.

Jani Golob (1948), slovenski skladatelj, aranžer, violinist in pedagog, je avtor tako mnogih komornih in orkestralnih del kot tudi glasbe za film, različne oglase, televizijske avize itd. Violino in kompozicijo je študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Njegov opus je na meji resne, zabavne in jazzovske glasbe. Med najbolj znano glasbo za film sodita dva nepozabna mladinska filma, oba se odvijata v poletju, ljubezenski Poletje v školjki (1985) in pustolovski Čisto pravi gusar (1987). (Iz programa).

Jani Golob je dovolj izrazit, po svoje všečen, a je v Poletju v školjki potreben ali nujen vokal, sicer ostaja izvedba torzo. Ne bi škodilo oziroma bi bilo bolje in bolj avtentično, če bi stopilo na oder nekaj mladih pevk in pevcev, starosti filmskih junakov. V uvodni skladbi Pustite nam ta svet pa zborček. Je pa v izboru filmske glasbe včasih vprašanje avtorskih pravic (in njihovo reševanje), saj bi bilo sicer skladateljev na izbiro še dovolj.

Najbolj znano delo ameriškega skladatelja, dirigenta in pianista Leonarda Bernsteina (1918–1990) je muzikal Zgodba z zahodne strani. Koncept sledi zapletu po Shakespearovi tragediji Romeo in Julija. Bernstein zgodbo postavi v New York med tolpe (emigranti in belci), polna je strasti, ljubosumja in maščevanja. Mambo je plesni odlomek, hiter, energičen, v katerem protagonisti plešejo v smislu pokaži, kaj znaš. Navdihnjen je s kubanskimi ritmi. Po muzikalu je bil leta 1961 posnet film, ki je prejel deset oskarjev. (Iz programa).

Mambo je test sposobnosti virtuoznega skupnega muziciranja, ki mora temeljiti na perfektnosti v vseh smislih, česar pa ni bilo toliko, kot smo npr. Mambo slišali v izvedbi orkestra Sinfonica Alicante ali pa si ogledamo izvedbo Mladinskega orkestra Simon Bolivar – Orquesta Sinfónica Simón Bolívar de Venezuela pod dirigentskim vodstvom Gustava Dudamela. Do tam bo pot SMO še dolga. Tu sem na odru pogrešal bolj jasno postavitev kar 106 – članskega orkestra. V večji vertikali in preglednosti pihal; videli smo samo 9 flavt, rogov, klarinetov, saksofonov, fagotov, oboi sploh ne. Bolje je bilo s trobentami in pozavnami, že tuba je bila preveč na strani. Gledalec ima pravico, da vse glasbenike vidi.

Italijanski skladatelj Nino Rota (1911–1979) je veliko glasbe napisal za film. Sodeloval je s Federicom Fellinijem, Luchinom Viscontijem, Francom Zeffirellijem in Francisom Fordom Coppolo. Za slednjega je napisal glasbo za Botra (prvi del leta 1972, drugi del leta 1974). Trilogija o družini Corleone, vplivnem mafijskem klanu v ZDA, velja za eno najpomembnejših v filmski industriji, njegova glasba pa je sestavni del tega uspeha. Rotina glasba subtilno ujame bistvo tem, likov in čustev, ustvari značilno italijansko vzdušje, vpeto v ameriški mafijski milje. Glavna tema Boter – Valček je skrivnostna, nekoliko zlovešča melodija, druga najbolj znana je Ljubezenska tema. (Iz programa).

Lepša je Ljubezenska tema, ker je v Botru kljub samim mafijskim temam ljubezen izražena v mnogih zgodbah in seveda usodah, najraje ali največkrat na najbolj tragiči način, s smrtjo. Z mnogimi smrtmi. Tu je bil orkester dovzeten in je izrazito melodijo sprejel kot svojo. No, to je bila že drugič glasba iz Botra. Glasbo je aranžiral Marjan Peternel.

Montevideo, Bog te je videl! je film iz leta 2010, navdihnjen z resničnimi dogodki, ki so vodili do udeležbe jugoslovanske nogometne reprezentance na prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu (Urugvaj) julija 1930. Duhovit, a tudi ganljiv športni film je režiral Dragan Bjelogrlić. Za glasbo je poskrbel Magnifico, Robert Pešut. Pukni zoro je počasna, nostalgična pesem. Izvrsten ustvarjalec glasbe, ki izvirno meša vplive z vseh etničnih in kulturnih vetrov, je tudi to pesem napisal, kot bi bila izvirna ljudska glasba s koreninami nekje v srcu nekdanje skupne države. (Iz programa).

Magnifico je v bistvu balkanski glasbenik, po mentaliteti in osebnosti, po občutju, melodiki, ritmu, pa nasploh glasbenem znanju, ki je bolj instiktivno kot študiozno. Ampak saj veste kako je s šolami. V Sloveniji imamo 5000 doktorjev znanosti, če pa naredite anketo na cesti, ne vem, koliko bi se jih ljudje spomnili. Magnifico se je uspešno vključil v naš prostor. Žal ni prišel na koncert, da bi ga mladi videli. Glasbo je aranžiral Matija Krečič.

Marjan Kozina (1907–1966) je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni film Na svoji zemlji. Leta 1951 je ustvaril glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kekčevo in Mojčino pesem so slovenski otroci vzeli za svojo. Kozina je v tej glasbi pokazal velik občutek za otroški svet. (Iz programa).

Vključitev Kekčeve in Mojčine pesmi je prav tako vzpostavilo nostalgijo za nekdanjimi časi, kot ves filmski program oziroma glasba iz filmov, ki jih gledajo mlade generacije na novo, mi starejši pa se spominjamo, kako je bilo nekoč še v času črnobelega filma. Sam bi seveda na oder pevsko postavil tako Kekca kot Mojco njune filmske starosti. Kozinovo glasbo je prvi priredil Marjan Vodopivec, za ta koncert pa Nejc Bečan.

Marcel Štefančič jr. je moderiral koncert s svojimi komentarji in razlagami filmov z vidika glabe v njih, zgodovine, nastajanja, določene vsebine, konteksta sodelovanja, ne nazadnje efektnosti. Nekatere primerjave so bile rahlo ali celo precej metaforične, samovšečne in seveda provokativne, kar pomeni, da ni nujno, da jim verjameš, po slavnem italijanskem pregovoru, “se non è vero, è ben trova​to” “ali “četudi ni res, se dobro sliši”.

Po dolgih in burnih aplavzih sta sledila kar dva dodatka, ponovitev Bernsteina in Kozine.

Koncert je bil zelo odmeven in uspešen, a bo v prihodnje nujno izostriti kriterije samega nastopanja v Slovenskem madinskem orkestru; z rigoroznim zahtevanjem znanja in sposobnosti skupnega muziciranja. Bo pa glasbenikov na odru 20 manj. Perfekcija se skozi leta žal ne izboljšuje.