Glasba je univerzalni jezik. Zdravi, tolaži in predvsem povezuje. V trenutkih, ko besede odpovejo, glasba ostane — tiha sila, ki vrača dostojanstvo, gradi samozavest in ljudi opominja, da so videni, cenjeni in da niso sami.
Minila so štiri leta od začetka vojne v Ukrajini. Štiri leta opazovanja razseljenih življenj, razdvojenih družin in prekinjenih otroštev. Za mnoge, tudi zame, je bila vojna pred tem oddaljen spomin — nekaj, kar je pripadalo drugemu času, kot vojne na območju nekdanje Jugoslavije, ki so močno in boleče zaznamovale generacije …
Danes je drugače. Vojna je postala neposredna, vidna, neizogibna, nepredvidljiva. Kot da bi jo k nam nosil veter. Po štirih letih se ne spominjamo le bolečine vojne, temveč tudi odpornosti, ki se vojni zoperstavlja. Spominjamo se tudi drugih vojn, drugih izgub, strahot in izbrisa premnogih spominov in življenj.
Naša vizija pomoči mladim Ukrajincem je zrasla iz preproste, a močne ideje: mladim glasbenikom dati nekaj, na kar se lahko oprejo. Iz nečesa, kar jim je blizu. Zato smo ustvarili simfonični orkester iz nič. To je bil ambiciozen podvig. Nekateri mladi še nikoli niso igrali v takšnem sestavu, drugi pa so že imeli bogate glasbene izkušnje. Prihajali so z različnimi ravnmi znanja, pa tudi z različnimi čustvenimi bremeni. Naš cilj je bil, da jih povežemo — ne le glasbeno, temveč tudi človeško. Mlade Ukrajince smo povezali z mladimi Slovenci v orkestru. Vsak mlad glasbenik, star štirinajst let ali več, je dobil svoje mesto v njem. Vsak glas je štel — tudi če je bil izražen le skozi nekaj tonov. Mlajši otroci so oblikovali svoj ansambel, ki so ga vodile njihove matere, učile so jih pesmi obeh narodnosti, na ta način osvetlile tradicijo in veselje do improvizacije. Tako je glasba postala ne le umetnost, temveč skupni jezik kontinuitete in skrbi.
Kar smo videli in kar vidimo, ne more biti pozabljeno: ranjene duše, zlomljena srca in otroci, ki se soočajo s strahom in izgubo. In vendar smo v tej resničnosti iskali pot naprej — ne le evakuacijo, temveč integracijo. Ne le zaščito, temveč ponovno gradnjo s pogumnimi mladimi glasbeniki, ki so se odločili ustvarjati, povezovati in vztrajati. In ponovno potrjujemo naše prepričanje, da glasba lahko gradi mostove tam, kjer besede ne zadoščajo. In tako ponuja pot k miru, skupnosti in upanju.
Danes smo priča mnogim pozitivnim zgodbam teh mladih ljudi. To so zdaj mladi odrasli. Odrasli so pri nas, v Sloveniji, tudi kot člani moje družine. Nekateri so izjemno uspešni dijaki, študentje, ki prosperirajo in imajo odlične rezultate. Imajo prijatelje in z nasmehom govorijo slovensko. To so zdaj naši otroci, mladinci in mladi odrasli, ki svoje sanje in življenje živijo tukaj med nami. Nekateri so se znašli, vztrajajo. Nekateri niso zmogli prenesti oddaljenosti od družine, ki je ostala tam. Priča smo tudi povratkom v Ukrajino, od koder vsakič znova pripotujejo novice o izgubi očetov, o smrti in bolečini. Nikoli ne bo, kakor je bilo, to je jasno vsem. A vsakič znova nas poveže glasba, tu se znajdemo vsi. Zavetje je v orkestru, kjer ni treba reči ničesar, le občutiti in se povezati v milino in eno. Zato so naša vrata na široko odprta. Kdor želi, lahko ustvarja z nami. Integracija je namreč nekaj, kar se nikoli zares ne konča in nikoli ne poteka enostransko. Je nenehno povezovanje obeh strani, slovenske in ukrajinske, in mora biti spodbujana vedno znova. Kot dober in spoštljiv odnos dveh prijateljev.
Živa Ploj Peršuh
