Pesmi spomina in opomina

Pevkin koncert v Križankah ob spremljavi Slovenskega mladinskega orkestra je bil eden od vrhuncev Ljubljana Festivala.

Sredin koncert nemške pevke, igralke in skladateljice Ute Lemper, ki živi v New Yorku, v Poletnem gledališču Križank, ob spremljavi Slovenskega mladinskega orkestra in pod taktirko Žive Ploj Peršuh, je bil eden od vrhuncev Ljubljana Festivala. Nastop z mladimi glasbeniki jo je očaral. S pevko smo se pogovarjali po koncertu, na katerega je iz New Yorka potovala več kot 24 ur in se naslednje jutro takoj odpravila nazaj.

Vaša glasbena kariera je močno povezana s kabaretom, šansonom in muzikalom. Zakaj so vam ti žanri tako blizu?

Moja glasbena pot obsega še veliko drugega. Od leta 2000 tudi skladam, tako da sem se iz interpretke prelila v celovito glasbenico. Na začetku je na oblikovanje mojega glasbenega sveta močno vplivala glasba, ki je nastala v času weimarske republike. To so dela Bertolta Brechta, Kurta Weilla, Friedricha Hollaenderja, Mische Spolianskyja in drugih židovskih skladateljev, ki so jih nacisti pregnali iz Nemčije. Petje njihovih pesmi je bil moj veliki projekt.

Dejansko sem imela dve karieri, glasbeno, ko sem snemala pesmi iz weimarskega obdobja, in odrsko, ko sem nastopala v muzikalih v Parizu, londonskem West Endu in newyorškem Broadwayu.

Tako sem nekaj časa hodila po vzporednih glasbenih ulicah ter imela še nekaj filmskih vlog. Kasneje sem opustila nastopanje v muzikalih ter se posvetila predvsem petju šansonov. Še nekoliko kasneje sem začela pisati svojo glasbo. To se mi zdi zdaj zelo pomembno. Moj novi album Time Traveler, ki sem ga izdala nedavno, je nekaj drugačnega, kot je vajeno moje občinstvo. Še prej sem izdala pet albumov, med drugim z besedili Paula Coelha, Charlesa Bukowskega, Pabla Nerude.

Ute Lemper je očaral Slovenski mladinski orkester. Foto Darja Štravs Tisu

Ute Lemper je očaral Slovenski mladinski orkester. Foto Darja Štravs Tisu

Res je njihova poetičnost nekaj izjemnega. Napisala sem tudi glasbo za vso to domišljijskost njihove poezije.

Pomemben del mojega glasbenega zanimanja so tudi židovske pesmi iz getov. Te so zaključek misije, ki sem jo začela pred štiridesetimi leti, ko sem začela prepevati pesmi židovskih skladateljev weimarske dobe. Zdaj pojem židovske pesmi skladateljev iz getov, ki večinoma niso preživeli druge svetovne vojne. V Križankah sem zapela Magaritkelech, srhljivo ljubezensko pesem o marjeticah. Napisal jo je Viktor Ullmann, ki ni preživel koncentracijskega taborišča.

Moja glasbena pot je dolga s številnimi različnimi poglavji.

Pred sedmimi leti, ko ste nastopili v ljubljanskem Cankarjevem domu, ste prav tako prepevali pesmi preganjanih umetnikov. Je pomembno za mlajše generacije, da se učijo tudi te plati glasbene zgodovine? Pri vas imam občutek, da ste umetnica na misiji.

To bo pa kar držalo, očitno je bilo tudi na tem koncertu. Pesmi, ki sem jih izbrala, imajo prav posebne pomene. To je moja večna misija: govoriti o humanosti, svobodi izražanja, pravičnosti ter stalno opozarjati, da glasba lahko odraža tragedije svojega časa. Prepričana sem, da je najmočnejša plat glasbe njena duša, če zna odsevati bolečino človeškega bitja. Naj so to gospeli, pesmi z bombažnih plantaž juga ZDA ali glasba jazzovskih glasbenikov na newyorških ulicah, partizanske pesmi ali pesmi v jidišu, ki izražajo skupno željo – povezati ljudi.

Slovenski mladinski orkester pod taktirko Žive Ploj Peršuh je odlično spremljal petje Ute Lemper. Foto Darja Štravs Tisu

Slovenski mladinski orkester pod taktirko Žive Ploj Peršuh je odlično spremljal petje Ute Lemper. Foto Darja Štravs Tisu

Nekoč ste dejali, da pesmi, ki jih pojete, niso sanjave in romantične, temveč so pesmi o kruti realnosti.

To je res, vendar so to še vedno lahko lepe pesmi. Pesem, ki odseva bolečino, je dejansko resnična in realizem je lahko lep. Nisem sicer prepričana, ali so vsi na koncertu razumeli podtone običajno veseljaških pesmi weimarske dobe. Še posebej tisto noro zbadljivko o goljufijah in lažeh, o politikih, ki te nagovarjajo, kaj naj delaš in da glasuješ zanje. Oni pa so pokvarjeni in kradejo javni denar. Pesem je bila napisana pred sto leti.

Pa je vendar tako srhljivo aktualna, da kar boli.

Ni koncerta šansona brez pesmi Édith Piaf in Jacquesa Brela, mar ne?

Seveda. Zanje sem imela lepe aranžmaje za orkester, zato sem jih tudi izbrala za ta koncert. Naslednji glasbeni projekt, ki bi ga rada pripeljala v Slovenijo, je Marlene Dietrich Story, ki je zelo močen. Seveda so nujni podnapisi, kajti veliko je besedila in prinaša zelo pomembno zgodbo te izjemne ženske. Leta 1987 sem se celo pogovarjala z njo po telefonu cele tri ure. To si resnično želim predstaviti v Ljubljani.

Bila je ženska, ki je v izrednih razmerah točno vedela, kaj mora storiti. V Nemčiji pa so jo imeli za narodno izdajalko.

Res ni bila vesela, ker jo je njena domovina imela za izdajalko, in to ves čas do njene smrti, ko je bila stara devetdeset let. To je bila nepredstavljiva odtujitev od doma. Tak odnos so ves čas imeli do nje, ker v Nemčiji prava denacifikacija sploh ni bila opravljena. Vse močnejši je tudi neonacizem, ki prihaja predvsem z vzhodnega dela Nemčije, kjer so mnogi nekdanji prebivalci Nemške demokratične republike hitro zamenjali vero v komunizem z vero v nacizem.