Mahlerjeva Peta simfonija ob izdatnem ozvočenju v Križankah

Mednarodni orkester Ljubljana se čedalje bolj uveljavlja med mladimi glasbeniki in najboljšimi profesionalnimi umetniki, odkar je uspešno nastopil v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem, v Srbiji, Veliki Britaniji in Španiji. Orkester je sestavljen iz mladih odličnih glasbenikov, ki si z igranjem v simfoničnem orkestru pridobijo neprecenljive izkušnje in sodelujejo s priznanimi profesorji, dirigenti in solisti. Glasbeniki iz več kot petintridesetih različnih držav, torej tudi različnih kultur in socialnih okolij, skupaj stremijo k najvišjim izvajalskim ciljem. Repertoar orkestra zajema tako simfonična dela dunajske klasike in romantike, kot sodobna dela 20. in 21. stoletja. Iskreno navdušenje, mladostna energija in neustavljiv pogum so osnova za poseganje po velikih mojstrovinah simfoničnega repertoarja, ki se jih glasbeniki vsako leto lotevajo v več delovnih fazah. Orkester je sodeloval s solisti, kot so violist Wolfram Christ, pozavnist Branimir Slokar, trobentač Reinhold Friedrich, violončelist Konstantin Pfiz, violinist Gregory Ahss in violist Gilad Karni. Koncertni mojstri orkestra so Gregory Ahss (koncertni mojster Camerate Salzburg in Festivalskega orkestra Luzern), Janez Podlesek (profesor na AG) in Yuri Kalnits (solist). V orkestru stalno delujejo še Konstantin Pfiz (violončelo), Knut Erik Sundquist (kontrabas), Jože Kotar (klarinet), Igor Ahss (fagot), Zora Slokar (rog), Mihael Šuler (pozavna) in Raymond Curfs (timpani). Mednarodni orkester Ljubljana je kulturni ambasador Mesta Ljubljane. Predstavlja slovensko prestolnico in portretira Ljubljano kot kozmopolitsko mesto, mesto mladih, mesto kreativnosti in priložnosti. Prva dirigentka orkestra je Živa Ploj Peršuh. (Uradna predstavitev orkestra).

70. Ljubljana Festival je letos še posebej poudaril dejavnost mladih glasbenikov, nekako v duhu tistega, kar je na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma izrekel svetovno slavni maestro Riccardo Muti, namreč da so mladi glasbeniki prihodnost zahodnoevropske kulture, sicer bo nastopil kaos. Muti je v Ljubljani nastopil z Mladinskim orkestrom Luigi Cherubini.

Naslednji tuji gost, ki je nastopil z mladimi glasbeniki na letošnjem festivalu, je slavni dirigent Daniel Barenboim, ki je imel kar dva koncerta z orkestrom West – Eastern Divan, sestavljen pretežno iz izraelskih in palestinskih mladih glasbenikov.

Po koncertu Mednarodnega orkestra Ljubljana prihaja na koncertni oder še Slovenski mladinski orkester (25. avgusta) pod dirigentskim vodstvom Žive Ploj Peršuih. V orkestru igrajo tudi člani Mladinskega orkestra Ukrajine, ki so prišli k nam kot begunci.

Darko Berlek , direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, je na včerajšnji tiskovni konferenci omenil, da prihaja čas, ko bodo ustanovili tudi mladinski orkester, sestavljen iz ukrajinskih in ruskih glasbenikov. Bomo videli. Že izraelsko-palestinski orkester niti malo ne vpliva na prekinitev vojaških napadov v Izraelu in Paklestini, kot vidimo vse do danes, ko je pod streli Izraelcev padel osemnajstletni Palestinec.

V Ljubljani je dirigiral mednarodno uveljavljeni portugalski dirigent Osvaldo Ferreira , ustanovitelj, umetniški vodja in šef dirigent Portugalskega filharmoničnega orkestra. Pred tem je bil zaposlen kot umetniški vodja in šef dirigent Orkestra iz Algarveja, deloval pa je tudi kot umetniški direktor tako Mednarodnega glasbenega festivala v Algarveja kot tudi Oficine de Música de Curitiba v Braziliji. Kot gostujoči dirigent je dirigiral v Berlinu, na Dunaju, v Bruslju, Rimu, Lizboni, Portu, Pragi, Lodžu, Katovicah, Madridu, Sevilli, Valencii, Cape Townu, Caracasu, Rio de Janeiru, Sao Paulu, Sankt Peterburgu, Londonu, Aspnu in Chicagu, kjer je magistriral je iz orkestrskega dirigiranja. Dodiplomski študij pa je opravil na Konservatoriju v Sankt Peterburgu v razredu Ilye Mussin. Leta 1999 je bil nagrajen na tekmovanju Sergej Prokofjev v Rusiji. Udeležil se je Ameriške dirigentske akademije na eminentnem Glasbenem festivalu v Aspnu v ZDA, ki ga je nato vključila v njihovo bratovščino namenjeno le redkim izbranim gostom in sodelujočim na festivalu. Osvaldo je bil asistent dirigenta Claudia Abbada v Salzburgu in Berlinu. Študij je dodatno utrjeval pri finskem dirigentu Jormi Panula ter pri ameriškem dirigentu in violinistu Davidu Zinmanu. Bil je štipendist portugalskega Ministrstva za kulturo in Fundacije Calouste Gulbenkian na Portugalskem. V Ljubljani seje po koncertu srečal z Darkom Brlekom in obudil spomin na njuno srečanje na Kitajskem.

Peta simfonija v cis- molu predstavlja pomembno prelomnico v Mahlerjevem opusu, saj je v njej naredil korak stran od dotakratnega simfoničnega ustvarjalnega koncepta, ki ga je zasledoval. Pomemben segment pri komponiranju mu je od te simfonije naprej postal kontrapunkt. Peta simfonija s svojimi petimi stavki odstopa od klasičnega modela. Poleg tega jo je Mahler tematsko povezal; pet stavkov pa je razdelil na tri vsebinske dele (prva dva stavka predstavljata prvi del, tretji stavek drugi del, četrti in peti pa tretji del). Simfonija začne s stavkom z oznako Žalna koračnica: umirjeno, strogo, kot pogrebni sprevod. Zasliši se parafrazo na vojaško koračnico avstro-ogrske vojske, tej sledi pogrebna koračnica. 2. stavek (Viharno razgibano, z največjo silovitostjo) si z uvodnim deli skupno tematsko gradivo. Tretji stavek Scherzo: krepko, ne prehitro, ki predstavlja drugi del simfonije, je živahen, oblikovno težje opredeljiv stavek, saj se giba med rondojem in sonatno obliko.

V njem razvija različne tematske izpeljave plesnega značaja od valčkov do ländlerjev. Tretji del simfonije sestavljata 4. in 5. stavek. Zaključni del začne z najslavnejšim stavkom te simfonije, s skrivnostnim, grenko-sladkim in sanjavim Adagiettom (Zelo počasi). Ta stavek se kot glavna glasbena tema pojavlja v filmski klasiki Smrt v Benetkah, ki jo je leta 1971 po literarni predlogi Thomasa Manna posnel italijanski režiser Luchino Visconti. Adagietto , s svojo nadzemeljsko zvočnostjo, je postal zelo znan in ga včasih izvajajo tudi kot samostojno delo v priredbah za različne zasedbe in tudi solistična glasbila.

Adagiettu sledi Rondo finale , 5. stavek z oznako Veselo, igrivo, živahno. Čeprav se oba stavka izogibata jasnim formalnim okvirom, izkazujeta sonatno obliko. Mahler je 5. simfonijo do svoje smrti večkrat preuredil, saj želel priti do dna vsem svojim nerazrešenim vprašanjem o orkestraciji in preden bi bil zares zadovoljen z njo, je umrl. (Iz programa Metke Sulič).

Izvedba Mahlerjeve simfonije je bila praktično v celoti v rokah “mešalne mize” oziroma tehnikov zvoka, ki so kreirali jakost in s tem udejanili slišnost simfonije po svoje, na svoj način ali z vrha Poletnega gledališča v Križankah. Ko sem jih po koncertu vprašal (bili so trije, ne vem pa, kdo je krmaril z ozvočenjem), zakaj tako močno ozvočenje, mi je eden odgovoril, da sicer ne bi slišali kontrabasov. To se mi pokaže v povsem drugačni luči, kot je bilo rečeno za akustično funkcionalnost samega avditorija po prenovi in za potrebe simfoničnih koncertov. Ne gre le za ozvočenje, ampak za usposobljenost ljudi, ki se s tem ukvarjajo, sicer bo treba v programu uvesti novo rubriko nastopajočih, kot je mojster koncertnega ozvočenja.

Orkester je bil brez dvoma zelo dobro pripravljen, tako posamezni solisti (trobenta, klarinet, rog ), kot po posameznih sekcijah. Ves čas se je čutilo veliko angažiranost mladih glasbenikov, njihova volja in moč, želja po pripadnosti vrhunski glasbi in izvedbi enega najbolj znanih simfoničnih del, simfonij, ki dajejo samim nastopajočim veliko zadoščenje in jih glede na mladost uzaveščajo o pomenu svojih doživljenjskih odločitev ter pripadnosti glasbeni kulturi na mednarodni ravni.

Mahlerjeva Peta simfonija v cis – molu daje glasbenikom vse, kar si želijo, tako rekoč vse emotivne odtenke, ki segajo od žalne koračnice, posvetila ljubezni, radosti nad življenjem kot takim, prežetim z optimizmom, upanjem in zaupanjem v moč glasbe, kar se je z Mahlerjem in njegovim opusom v celoti uresničilo. Pri mladih smo občudovali njihovo individualno odličnost, pa tudi skupno igro, za kar pa je bil najbolj zaslužen njihov dirigent Osvaldo Ferreira z bogatimi mednarodnimi izkušnjami, čeprav Mahlerjevih simfonij verjetno ni dirigiral toliko kot nekateri drugi v srednjeevropskem prostoru, katerih posnetki so tako rekoč legendarni (Claudio Abbado). Pri nas je največ simfonij Gustava Mahlerja dirigiral pokojni Anton Nanut.

Peta simfonija je (z ozvočenjem) zazvenela kot resnično monumentalno delo, z vsemi detajli, pa seveda posameznimi stavki, kot je legendarni Adagietto, pa sijajnim finalom, omenjenimi solisti, sekcijami (rogovi, trobente, pozavne s tubo, flavte ). Glede na zvočno situacijo na odru, so se zdele vse “zadnje” sekcije boljše od godal v ospredju, a to so že detajli, ki odpirajo tudi vprašanje, ali ne bi bilo primerneje, če bi imeli še malo več godal, vsaj 60, ki pa jih tokrat na odru ni bilo. Zdi se, da so sodobne glasbeno-pedagoške intencije bolj v korist pihalcev in trobilcev, kot godalcev, na primer viole mladi nočejo študirati, kot mi je nekoč potožil violist Franc Avsenek, profesor na AG. Modna je flavta; samo v Sloveniji je mladih flavtistk nad trideset. Pojem zaposlitve se tu zdi kot postranskega pomena, da to ni res, pa se kar hitro pokaže v vsej svoji “krutosti”. Upajmo, da se mladi glasbeniki, ki so nastopili v Križankah, zavedajo svoje odločitve za glasbeni poklic.