Ute Lemper navdahnila mlade slovenske glasbenike z Živo Ploj Peršuh

Letošnji tradicionalni koncert des Slowenischen Jugendorchesters pod dirigentskim vodstvom svoje ustanoviteljice in umetniške voditeljice Žive Ploj Peršuh je na 71. Ljubljana Festivalu napolnil Poletno gledališče Križanke. Orkestru se je pridružila kot gostja slavna nemška pevka Ute Lemper, v avditoriju pa smo opazili mnoge znane obraze iz sveta glasbe in gledališča.

Koncert v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec.

Prav je, da se mladi generaciji glasbenikov, ki prihajajo in so člani omenjenega nestalnega orkestra med starostjo deset in šestindvajset let, nameni posebna pozornost ter javni odmev. Sodelovanje mladih s tako znano glasbenico pa je zlasti njeno posebno priznanje, ki pa je povezano z njenimi materinskimi izkušnjami in vzgojo ter nasploh bogatim ter vsestranskim mednarodnim umetniškim življenjem. Nekaj je o tem spregovorila z odra, ko je hvalila Ljubljano in se organizatorjem ter mlademu orkestru zahvalila za povabilo in sodelovanje, nekaj pa kasneje na krajšem sprejemu na Peklenskem dvorišču.

Živa Ploj Peršuh geleitet,

Na kratko smo jo že predstavili, a naj bo še enkrat. Kariera Ute Lemper je obsežna in raznolika. Kritika in poslušalstvo jo ceni kot pevko berlinskega kabareta, francoskega šansona, v muzikalih na Broadwayu, v Parizu in londonskem West Endu. Rodila se je v Münstru v Nemčiji, študij pa je opravila na Akademiji za ples v Kölnu in na Seminarju.

Maxa Reinhardta na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Debitirala je v dunajski produkciji predstave Mačke. Vloga Sally Bowles v Kabaretu Jeroma Savaryja (Pariz) ji je prinesla nagrado Molière za najboljšo igralko v muzikalu. Za vlogo Velme Kelly v Chicagu na West Endu je prejela nagrado Laurence Olivier, leto zatem pa še nagrado.

American Theatre. Ute Lemper solo koncerte z deli Weilla in Brechta, Dietrich in Piaf, Jacquesa Brela, Lea Ferréja, in Sondheima ter berlinske kabaretne večere izvaja v prestižnih dvoranah po vsem svetu.

Ute Lemper

S Simfoničnimi orkestri iz Londona, Izraela, Bostona, Hollywooda, San Francisca, Berlina, Pariškega radia, Illusions in Michael Nyman Band se je predstavila v delih, kot so Sedem smrtnih grehov, Pesmi Kurta Weilla, Songbook Njena diskografija je zelo obsežna. Pri založbi Decca je izšlo 10 zgoščenk z deli od Weilla, Nymana, Dietrich, Piaf, Preverja, Sondheima, Brela, Piazzolle, Heymanna, Eislerja, berlinskih kabaretnih pesmi in lastnih del. Leta 2000 je založba Decca/Universal Music izdala album Punishing Kiss z novimi skladbami, ki so jih zanjo napisali Costello, Waits, Glass in Nick Cave. Pri založbi CBS Records in Polydor je izdala še šest albumov. Nastopila je v mnogih filmih, med drugim v Pret-á-porter (Robert Altman) ter v številnih televizijskih oddajah za Arte, HBO. Živi v New Yorku s štirimi otroki, Maxom, Stello, Julianom in Jonasom.

Če bi rekel, da je bil ves večer v znamenju gostje Ute Lemper, bi to bilo krivično do orkestra, ki je uvodoma predstavil zalo zahtevne Tri plesne epizode iz muzikala On the Town za orkester Leonarda Bernsteina. (Slavni glasbenik je v Ljubljani gostoval le enkrat na začetku obratovanbja Gallusove dvorane Cankarjevega doma in se ga mladi glasbeniki ne morejo spomniti). Muzikal On the Town je eden najbolj živahnih broadwayskih muzikalov, ki je v času druge svetovne vojne prekipeval od mladostniškega žara in optimizma. Bernstein ga je napisal leta 1944. Čar te igre je v lahkotnosti, s katero gleda na življenje, ki ga noče jemati preveč resno, a hkrati prikliče v zavest nevarnost vojne, v katero se bodo mornarji, ki se v 24 urnem postanku v New Yorku zabavajo z dekleti, nenazadnje morali vrniti. (Iz programa).

Že uvod je pokazal zelo dobro pripravljenost orkestra, motilo pa je enostransko in slabo ozvočenje, še posebej godal, tako da violončelov ter kontrabasov, pa tudi viol praktično nismo slišali, še posebej na mestih, kjer je bilo na odru v izobilju ali nadpovprečno veliko število trobil (trobente, pozavne). Tonski mojster mora to takoj opaziti in dinamiko z vsemi sredstvi prilagoditi in izvedbo narediti enotno ter zvočno privlačno. Žal tega ni slišal vse do konca koncerta ali dodatka samega orkestra. Nasploh se zdi, kot da nastopajoči ne vedo, da je izvajanje na odru eno, slišnost v poletnem gledališču na odprtem pa drugo. Dirigentka bi morala sama preveriti, kako zveni njen orkester in se podati na vrh ali sredino ambienta, saj bi hitro opazila, da je lepota zvoka godal okrnjena oziroma njihova mehkoba in lepota porušena iz ali zaradi bučnega ozadja (10 trobent, 5 pozavn, množična pihala, vključno s saksofoni).

Ute Lemper je svoj nastop začela s slavno skladbo Milord , kot jo je bila nekoč neponovljivo pela Edit Piaf in se vsaka naslednja ali kasnejša interpretacija ne more njeni pridružiti ali jo preseči, to je kot nepresegljiv stilni in življenjski poseg v zgodovino za nazaj, da bi jo spremenili. Lemper je takoj želela dokazati, da ona pa to zna in zmore, a se je hitro odkrilo, da je njena francoščina bolj nemška (ž n še pa – znate ugotoviti, kaj je to v francoščini ?). Malo se je zdel njen nastop še ogrevalen.

Potem se je zelo hitro dvignila do prave koncertne forme in drže, tako s Kabaretom ameriškega skladatelja Johna Kanderja in avtorja besedil Freda Ebba, ki sta delo leta 1966 ustvarila za med broadwayske predstave.

V štiridesetih letih sta glasbeno opremila štirinajst filmov in televizijskih oddaj. Kabaret je doživel 1165 ponovitev in leta 1967 prejel tonyja za najboljši muzikal ter sedem drugih nagrad, Kander in Ebb sta zaslovela po vsem svetu. Filmska priredba iz leta 1972 z Lizo Minnelli je osvojila več oskarjev. Druga uspešnica, Chicago, je doživela več kot 900 ponovitev in bila nominirana za enajst tonyjev. Muzikal je prišel tudi na filmska platna in leta 2002 prejel oskarja za najboljši film. (Iz programa).

Ta nastavek kabaretne glasbe je bil zatem povezan z Weimarsko suito Kurta Weilla in pisatelja Bertolta Brechta. Weill je bil kot Jud v Nemčiji persona non grata in je državo zapustil. Weill je z Brechtom ustvaril dve izmed svojih najpomembnejših del; Opero za tri groše in opero Vzpon in padec mesta Mahagoni. Ti sta še sedaj na programih opernih gledališč.

Pred obema nastopoma je Ute Lemper spregovorila o kulturnem razcvetu Berlina in Nemčije v dvajsaetih letih poprejšnjega stoletja, in to na vseh ravneh; v glasbi, gledališču, baletu ali plesu, v likovni umetnosti, filmu, fotografiji, publicistiki, literaturi, novinarstvu, modi, oblikovanju, skratka vsakršnih programih, ki so Nemčiji dali nesluteno, a v resnici doseženo ustvarjalno svobodo, zato je bila izkušnja s spremembo oblasti leta 1933 tako huda in kot se je hitro pokazalo zelo kruta.

Bolj redek je spomin na slavnega predstavnika oziroma označenega kot nemška Entartete Musik v Šleziji rojenega avstrijskega skladatelja Viktorja Ulmanna, ki ga je z odra izrecno popisala, še posebej njegovo tragično usodo od Theresienstadta do Auschwitza – Birkenaua, kjer je leta 1944 končal svoje zelo ustvarjalno skladateljsko življenje.

Pianist Vana Gierig

Tu smo na koncertu – v omenjenih zadnjih točkah programa, začutili njeno največjo, ne le glasbeno, ampak že kar globoko žensko in človeško prizadetost. Omenila je problem spolne emancipacije, dvig žensk v enakopravni položaj, – videla je ob sebi slovensko dirigentko -, omenila je nemško ameriško igralko in pevko Marlene Dietrich, ki je po poreklu izhajala iz berlinskega okoliša v Schönebergu in pa seveda najbolj znano njeno skladbo Lili Marleen, ki je kmalu postala uspešnica tako pri nemških kot ameriških vojakih.

Ute Lemper je, razumljivo, v kontekstu te biografske in zgodovinske prizadetosti ravno tu dosegla svoj koncertni vrh v Križankah.

Drugi del koncerta je bil bolj francoski, pa tudi ameriški in argentinski. Najprej smo poslušali tri pesmi oziroma šansone Jacquesa Brela: Je ne sais pas, Ne me quitte pas in Amsterdam . Tu je spomnila na svoj prvi nastop v Parizu že leta 1987 in nas opozorila, naj ne izračunamo, koliko je sedaj stara.

Mojster šansona Jacques Brel se je rodil leta 1929 v Bruslju. Že v šolskih letih je pisal kratke zgodbe, pesmi, eseje in dramska besedila, ki jih je prirejal za mladinsko gledališče. Pri 18 se je pridružil očetu pri družinskem podjetju. Ob tem je pisal pesmi in jih izvajal v bruseljskih kabaretih. Z založbo Philips Records je prvo pogodbo podpisal leta 1953 in kmalu dobil povabilo v Pariz. Ko je postal slaven, so ga žena in otroci zapustili. Pozneje je med snemanjem filma na Karibih spoznal mlado igralko in plesalko Madly Bamy, s katero sta do konca življenja z jadrnico plula okrog sveta. Njegovo ustvarjanje je vplivalo na številne glasbenike, kot so Bob Dylan, Leonard Cohen in David Bowie. Med njegovimi najbolj znanimi šansoni je Ne me quitte pas (Ne zapusti me). (Iz programa).

Precejšnje presenečenje sta bili naslednji skladbi Boba Dylan: Blowin in the Wind in Astorja Piazzolla: Yo Soy María (de Buenos Aires). Osebna izpoved izhaja iz opere María de Buenos Aires, ki jo je napisal z libretistom Horaciom Ferrerom leta 1968. To je arija, v kateri se predstavi María, dama z ulic Buenos Airesa, ki ljubi, poje in zapeljuje moške s tangom. V španščini je bila spet slabša (đo šoj).

Pri Bobu Dylanu se je zdela še posebej vredna pozornosti izpovedno besedilna plat:

Odgovor je pihanje v vetru.

Je pa pevsko stilno drugačna in tu je Ute Lemper pokazala spet nov pevski ter bi lahko dodali igralski prikaz ali osebno izpoved.

What the World Needs Now Is Love z več oskarji in številnimi grammyji nagrajenega Burta Bacharacha je popevka iz leta 1965 na besedilo Hala Davida, ki jo je prvič posnela in popularizirala Jackie DeShannon. Ob izidu je postala velika uspešnica, kar je avtorja presenetilo, saj sta se dobro zavedala kakšno mnenje so imeli Američani glede vietnamske vojne, ki je bila povod za nastanek besedila. DeShannonovo različico pesmi je leta 2023 Kongresna knjižnica v ZDA izbrala za ohranitev v nacionalnem registru posnetkov. (Iz programa).

Za konec svojega nastopa je Ute Lemper izbrala še Avec le temps Lea Ferréja in All That Jazz skladatelja Johna Kanderja ter avtorja besedila Freda Ebba.

Kot gosta orkestra in koncerta sta bila omenjena še pianist Vana Gierig in kontrabasist Giuseppe Bassi. Onadva sta imela ločeno ozvočenje in se ju je lepo slišalo, tako kot spet ločeno na odru jazz bobnarja in kitarista.

Spremljava je bila zelo solidna, a spet s pripombo, da se je godal slišalo premalo.

Ute Lemper je za dodatek izbrala pesem The Man I Love Georgea Gershwina.

Stoječe ovacije

Koncert je bil vsekakor bolj polnokrven kot oni koncerti filmske glasbe prejšnji teden. Za mlade glasbenike bo srečanje z Ute Lemper ostalo v trajnem spominu, saj se je ravno njim na odru pred vsemi zahvalila, da so njen nastop tako lepo spremljali.

Na koncertu smo med drugim slišali verze: “Če bi bil preveč srečen, bi se mi stožilo po žalosti!” Ne verjamem. Žalosti ne potrebujemo, najmanj pa svojo.

Marijan Zlobec