Iskanje glasbene duhovitosti v klasični glasbi

Kako je nastalo sodelovanje Slovenskega mladinskega prkestra in Tilna Artača?

Živa Ploj Peršuh: Pri snovanju novega formata, ki bo while the Slovenian Youth Orchestra predstavil najširši množici po vsej Sloveniji in znal nagovoriti poslušalce z različnimi izkušnjami s klasično glasbo, smo iskali nekoga, ki je s tovrstno glasbo res tesno povezan. Tilen je akademsko izobražen glasbenik, violončelist, kot poustvarjalca sem ga osebno spoznala že v naših preteklih programih, kjer je sodeloval v našem orkestru. Z mano je moderiral tudi Festinice – Družinske koncerte, ki smo jih že leta 2007 lansirali najprej v Pionirskem domu, pozneje pa z njimi več let polnili Slovensko filharmonijo. Seveda je tudi za novo vlogo – vlogo dirigenta, ki je izjemno zahtevna, pravi človek.

Napovedujete mešanico klasične glasbe in humorja. Prepričan sem, da so bili skladatelji klasične glasbe, vsaj nekateri, tudi duhoviti.

Živa Ploj Peršuh: Zelo duhoviti. Ne samo v glasbi, temveč tudi v čisto življenjskih situacijah. Marsikdo je moral za čisto preživetje tudi kdaj sebe postaviti za tarčo in na duhovit način doseči podporo za svoje delo. Pa ne samo duhoviti, še danes so zelo iskrivi, kdaj tudi cinični, sarkastični … Največji skladatelji in skladateljice so izjemno zanimivi, razgledani in široki ljudje. Sem pa sodita tudi humor in duhovitost v vseh odtenkih.

Tilen Artač: Mnogi skladatelji klasične glasbe so zagotovo imeli smisel za humor in so ga vključili v svoja dela. Mozartove opere na primer vsebujejo veliko duhovitih elementov. Splošno znano je, da je pisal nekatere arije zelo zahtevne tudi zato, ker se je šalil iz opernih pevk in pevcev. Po drugi strani pa, če igraš na primer Bachove kompozicije, so nekatere tako kompleksne in zahtevne, da si rečeš: Pa saj ta ni bil resen…

Zakaj se klasični glasbi pogosto reče resa glasba, kot da je vsa druga šaljiva?

Živa Ploj Peršuh: To je res precej ponesrečeno pojmovanje. Izraz umetniška glasba morda najbolj oriše intenco in sam pristop ter tudi zavedanje, da izdelek mogoče potrebuje več časa, da ga ljudje sprejmejo, saj kot kompleksna in premišljena umetniška stvaritev ni narejen na prvo žogo oziroma njegov cilj nista zabava in sprostitev.

Tilen Artač: Strinjam se, da klasična glasba pogosto zahteva visoko stopnjo tehničnega znanja tako izvajalcev kot skladateljev, kar prispeva k njenemu zaznavanju kot »resne umetnosti«. Po drugi strani pa si je tudi družbena »elita« nekoliko prisvojila klasično glasbo in seveda se sliši zanimivo, da gre gospoda na koncert resne glasbe. Tudi zaradi tega smo s projektom Klasični Artač odšli v manjša mesta po Sloveniji, da dokažemo ljudem, da je lahko klasična glasba tudi totalna žur veselica.

Ste pri pripravi programa odkrili v kakšnih delih povsem muzikalične duhovitosti, ki jih poslušalci preslišimo?

Živa Ploj Peršuh: Tokrat izbrana glasbena dela pozna vsak, gotovo tudi ljudje, ki sicer ne spremljajo klasične glasbe. Poskrbeli pa smo, da jih bodo poslušalci poslušali čisto na novo, sveže, in bodo pri tem ostali zbrani. To je tudi namen. Tudi so dela Mozarta, Beethovna, Straussa, ki jih bomo igrali, zasnovana tako, da omogočajo več perspektiv, večplastno razumevanje, več namigov, asociacij, ki jih začuti poslušalec. Kako jih razume klasični Artač, mora ostati skrito, je pa ključno, da vsa ponujena glasba našega koncerta resonira duhovito in povezovalno.

Tilen Artač: Najbolj zanimivo je bilo odkrivanje, od kod izhajajo zabavna glasba, pop glasba in narodnozabavna glasba. Povsod imajo prste vmes Mozart, Haydn in Beethoven. Veliko del iz klasične glasbe se da pretopiti do te mere, da postanejo duhovita.

Ali tokrat prvič stojite kot dirigent pred orkestrom? Kakšen je občutek?

Tilen Artač: Da, to je prvič, da stojim kot dirigent pred orkestrom, in moram reči, da je izjemna izkušnja. Seveda sem osnove dirigiranja poznal že prej, saj sem jih dobil med študijem na akademiji za glasbo. Prvo, na kar sem se moral navaditi, je, med dirigiranjem kontrolirati čustva, emocije, ki ti jih vzbudi glasba. Ko pred teboj igra simfonični orkester, te lahko veličina njegovega zvoka hitro ponese in izgubiš nadzor. Kot dirigentu pa se ti to ne sme zgoditi. No, z orkestrom sem dogovorjen, da ko se mi to zgodi, je treba delati vse drugo, samo slediti mi ne smejo. Zelo sem hvaležen Slovenskemu mladinskemu orkestru, da so me pripravljeni prenašati. (Smeh.)

Kako pa mladi inštrumentalisti v orkestru gledajo na vas? Ste kdaj tudi malo klovna, da sprostite ozračije?

Tilen Artač: V orkestru igrajo glasbeniki, dijaki in študentje, ki so v svetu klasične glasbe skoraj že profesionalci in po mojem mnenju ne potrebujejo dodatne motivacije »klovna« za takšne projekte. Res jih zanima to, kar počnemo.

V oddaji Kaj dogaja, ki se spet vrača na male zaslone, je glasba pomemben del. Tam pride do izraza vaše glasbeno kameleonstvo. Prdvidevam, da se tudi vi zelo zabavate ob tem?

Tilen Artač: Seveda. Zasluge za to, da se zabavamo, ima aktualna politika. Dovolite, da se javno zahvalim našim muzam tako v vladi kot v opoziciji. Brez njih ne bi bilo nas.

Kako pa je pomembno za mlade inštrumentaliste v orkestru tako sodelovanje z glasbeno in humorno zvedzo, kot je Tilen Artač?

Živa Ploj Peršuh: To je edinstvena in pomembna priložnost. Ker so na vajah spremljali malodane tudi ves proces Tilnovega učenja dirigiranja in ker je vedno prostor za popravke, zelo dobro vidijo, na kako zelo visoki ravni so njegova pripravljenost, predanost in volja za doseganje najboljšega rezultata. Sleherni glasbenik, ki želi profesionalno peljati svojo življenjsko pot, mora brezpogojno znati negovati vse našteto in iz uspehov pa tudi manjših nezgod na odru črpati izkušnje, jih oplemenititi ter jih uporabiti kot gonilno silo za naslednje nastope.

Verjetno je za mlade inštrumentaliste v orkestru pridobivanje koncertne kilometrine zelo dragoceno?

Živa Ploj Peršuh: Brez tega ne gre. Čim več zahtevnih, tudi raznožanrskih izkušenj, predvsem takih, kjer je zahtevana ne le prisotnost, temveč tudi odgovornost, je ključnih za razumevanje lastne vloge na odru. In tudi za razumevanje fleksibilnosti uma, ki dovoljuje razcvet in sproščenost v poglobljenem izvajanju.

Nekaj koncertov ste že imeli, nekaj jih še bo. Kako jih je občinstvo doslej sprejelo?

Živa Ploj Peršuh: Koncerti so odlično sprejeti. Pravo veselje je gledati, kako reagirajo ljudje in tudi resnično zbrano poslušajo najzahtevnejšo klasično glasbo. Nič niso zadržani, tega tudi nočemo. Poslušajo pa zelo. Pa ne zato, ker bi to kdo izrecno zahteval od njih. Enostavno koncept deluje. In pritegne. Iz dvorane odhajajo z nasmeškom na obrazu in zadovoljni.

Tilen Artač: Na odru je 45 mladih talentiranih glasbenikov, ki uživajo v igranju, se zabavajo, spredaj pa stoji klasični Artač, ki poje sopran arijo Kraljica noči iz opere Čarobna piščal W. A. Mozarta. Ko odpoje sopran, se loti tenor arije, kjer je videti, kot da sem dopingiran Opera je neusahljiv vir zabave tudi zato, ker jo jemljemo še kako resno.